Sporočilo za javnost - Pojasnilo vloge Banke Slovenije pri prenosu nedonosnih terjatev bank na DUTB in določanju prenosne vrednosti

Banka Slovenije v nadaljevanju ponovno pojasnjuje vlogo, ki jo je imela pri prenosu nedonosnih  terjatev bank na DUTB in določanju prenosnih vrednosti terjatev. Banka Slovenije je pojasnila že podala posameznim medijem in tudi v Državnem zboru ob obravnavi Poročila Računskega sodišča, ki je pregledalo uspešnost upravljanja z nedonosnimi terjatvami in upravljanja s pogodbami v NLB v obdobju 2013 - 2. 9. 2016.

 

1. Kaj je bila vloga Banke Slovenije pri prenosu nedonosnih terjatev bank na Družbo za upravljanje terjatev bank – DUTB. Kljub poročilu Računskega sodišča namreč ostaja vtis, da obstajajo domnevne nejasnosti pri tem prenosu.

Ena temeljih nalog Banke Slovenije je skrb za finančno stabilnost. In sanacija bank v letu 2013, ki je vključevala tudi izločitev pomembnega dela slabih posojil iz bilanc bank, je bila ključna za ponovno vzpostavitev finančne stabilnosti in gospodarsko okrevanje.
Prenos slabih posojil na DUTB je omogočil Zakon o ukrepih za krepitev stabilnosti bank (ZUKSB) , ki ga je državni zbor sprejel oktobra 2012 in je bil nato dopolnjen. 

ZUKSB in na njegovi podlagi v letu 2013 izdana Uredba o izvajanju ukrepov za krepitev stabilnosti bank sta določala postopke in vloge posameznih akterjev pri prenosu, to je od bank, Medresorske komisije do Evropske komisije in tudi Banke Slovenije, ki je delovala skladno z zakonom in svojim mandatom.

 

2. Kakšni so bili kriteriji za izbor nedonosnih terjatev, ki so bile prenesene iz bank na DUTB?

Prenos dela problematičnih terjatev iz bank na DUTB je bil z Zakonom o ukrepih Republike Slovenije za krepitev stabilnosti bank (ZUKSB) določen ukrep za krepitev stabilnosti bank. Kot so predstavniki Banke Slovenije poudarili že ob predstavitvi aktualnega poročila Računskega poročila v Državnem zboru (DZ) – prisotni so bili tudi predstavniki Računskega sodišča, ponavljamo: Banka Slovenije ni sestavila seznamov za prenos. 

Katere terjatve oziroma premoženje bank se lahko prenese na DUTB, je podrobneje določila vlada marca 2013 z Uredbo o izvajanju ukrepov za krepitev stabilnosti bank, ki je bila izdana na podlagi omenjenega Zakona o ukrepih Republike Slovenije za krepitev stabilnosti bank (ZUKSB). 

Z Uredbo (ta je javno objavljena) so bile kot tvegane postavke za prenos opredeljena sredstva in zunajbilančne postavke, ki jih je banka pridobila pred 1. septembrom 2012 (op.: vedeti je treba, da je ta datum določen v ZUKSB in ga vlada, četudi bi ocenila, da bi bilo smiselno, ni mogla spreminjati) in ki se uvrščajo v eno od naslednjih treh skupin:

• prvič; terjatve banke do neplačnikov, pri katerih vrednost glavnice in natečenih obresti presega 500.000 EUR,
• drugič; kapitalske naložbe banke v delnice ali deleže v osnovnem kapitalu gospodarskih družb s sedežem v Republiki Sloveniji, ki jih je banka pridobila iz zavarovanj ali s konverzijo terjatev v kapital, 
• in tretjič; nepremičnine, ki jih je banka pridobila iz zavarovanj.

Uredba je dovoljevala oziroma dovoljuje (ta člen je ostal enak kljub spremembam Uredbe) tudi izjemeoziroma odstopanje od teh zahtev – in sicer določa, da se med tvegane postavke uvrstijo tudi sredstva ali zunajbilančne postavke banke, ki ne izpolnjujejo omenjenih zahtev za uvrstitev med tvegane postavke, če DUTB ali banka utemeljita, komisija pa s tem predhodno soglaša, da bo pridobitev teh sredstev ali zunajbilančnih postavk povečala učinkovitost upravljanja DUTB ali povečala zaupanje v banko.

Izredno pomemben cilj je namreč bil, da bodo prenosi smiselni z vidika bodočega upravljanja terjatev na DUTB, saj se je tako zagotovila možnost uspešnejšega prestrukturiranja. To pomeni,  da se je sledilo cilju, da bi se na DUTB prenesle terjatve enega komitenta pri vseh treh bankah ali terjatve celotne skupine povezanih oseb, kar bi DUTB zagotovilo vlogo ključnega upnika.

DUTB je lahko od bank prevzela tudi tvegane postavke v obliki kapitalske naložbe ali nepremičnine, če jih banka v zadnjih 12 mesecih pred prenosom ni oziroma ne bi uspela prodati pod tržnimi pogoji. Tukaj bi spomnili, da so bile razmere v letih 2012 in zlasti v 2013 izredno zaostrene.

Osnovni seznam terjatev za prenos na DUTB so - ob upoštevanju Uredbe - sestavile banke same, saj banke najbolje poznajo svoj portfelj oz. dolžnike. Pri sestavi seznama so upoštevale Plan prestrukturiranja, ki so ga v okviru zaprosila za državno pomoč posredovale Evropski komisiji, in so izhajale iz nabora premoženja, ki je bilo določeno kot nestrateško. Banke so namreč morale zmanjšati izpostavljenosti do najbolj tveganih panog, ki so v letih pred krizo povzročile najvišje izgube, denimo gradbeništvo, finančni holdingi…

 

3. Kako so se pripravljali seznami za prenos?

Vloga Banke Slovenije pri sestavljanju končnega seznama (šlo je za dinamičen proces, v katerem so se medsebojno usklajevale banke), je bila izključno podporna, koordinacijska.Preverjala je upoštevanje zakona in uredbe, nikoli pa ni zahtevala, da naj se na seznam uvrsti ali iz seznama izvzame neka konkretna terjatev ali delež - razen seveda kot predlog v omenjeni vlogi koordinatorke bank.

19. aprila 2013 je po predhodni uskladitvi z Ministrstvom za finance, Banka Slovenije bankam poslala pismo, s katerim jim je želela olajšati pripravo seznamov za prenos. S pismom je Banka Slovenije bankam predlagala, da terjatve za prenos, kot so sicer definirane v prej omenjeni Uredbi, razvrstijo v naslednjih sedem skupin:

• terjatve v stečaju, zavarovane s stanovanjskimi nepremičninami,
• ostale terjatve v stečaju,
• nedonosne terjatve, zavarovane s stanovanjskimi nepremičninami,
• nedonosne terjatve do finančnih holdingov,
• terjatve do podjetij, ki so potrebna prestrukturiranja,
• problematične zunajbilančne obveznosti, in
• morebitne druge skupine finančnih sredstev, ki bi jih po vašem mnenju – torej mnenju bank samih - bilo smiselno izločiti.

Osnovni seznam terjatev za prenos na DUTB so glede na navedene skupine terjatev, kot navadeno, sestavile banke same.

Pri sestavi seznama so – ob omenjenih predpisih - upoštevale Plan prestrukturiranja, ki so ga posredovale Evropski komisiji, in so izhajale iz nabora premoženja, ki je bilo določeno kot nestrateško. Banke so namreč morale zmanjšati izpostavljenosti do najbolj tveganih panog, ki so v letih pred krizo povzročile najvišje izgube, denimo gradbeništvo, finančni holdingi.
Kot navedeno, je bil izredno pomemben cilj je tudi ta, da bodo prenosi smiselni z vidika bodočega enotnega upravljanja terjatev na DUTB, s čimer se je zagotovila možnost uspešnejšega prestrukturiranja. To pomeni, da se je sledilo cilju, da bi se na DUTB prenesle terjatve enega komitenta pri vseh treh bankah ali terjatve celotne skupine povezanih oseb.

Zato je bilo nujno, da so bili seznami različnih bank v čim večji meri usklajeni tako, da so vse banke na seznam vključile terjatve do istega dolžnika. Zaradi tega recimo je neka banka na seznam uvrstila tudi terjatev, čeprav je bila denimo nižja od 500.000 evrov – če sta ostali banki na seznam uvrstili terjatev do istega podjetja, ki je bila višja od 500.000 evrov, kar je kot kriterij določala Uredba. Prav tako so se iz istega razloga na seznamu posameznih bank uvrstile terjatve do dolžnikov, ki so do te banke izpolnjevali svojo obveznosti, če je isti dolžnik imel terjatev do drugih bank, do katerih pa svojih obveznosti ni izpolnjeval.

24. oktobra 2013 so na usklajevalnem sestanku, ki je bil v Banki Slovenije, sodelovale vse tri banke – NLB, NKBM in Abanka in se dogovarjale. 
Prav zaradi usklajevanja med bankami je proces priprave seznamov potekal vse do začetka novembra. Usklajevanje seznamov med bankami je bilo potrebno zaradi dveh poglavitnih razlogov: 

1. kot že omenjeno, da se z združitvijo vseh terjatev bank do istega dolžnika izboljšajo možnosti za uspešno prestrukturiranje dolžnika v okviru DUTB in 
2. da se v postopku odobritve državne pomoči omogoči hitrejša presoja Evropski komisiji, ki je lahko svoje ugotovitve in ocene v zvezi s terjatvami do istega dolžnika uporabila v postopkih odločanja za vse banke – v nasprotnem primeru bi postopki odobritve državne pomoči bankam, ki so pozneje zaprosile za takšno pomoč, (npr. Abanka) trajali bistveno dlje, kar bi oviralo pravočasno dokapitalizacijo bank.

Banka Slovenije je v vlogi koordinatorja pri usklajevanju med banki skrbela predvsem za izmenjavo podatkov med bankami glede postavk, ki so jih na svoje sezname razvrstile posamezne banke. V ta namen je Banka Slovenije v vlogi koordinatorja posredovala bankam tudi zbirne informacije (liste) o komitentih, ki so jih za prenos predlagale posamezne banke, ki so skupaj presegali 500.000, ki so predstavljali povezane osebe.

Seznam terjatev za prenos na DUTB je bil sicer del predlogov Načrta prestrukturiranja banke (NLB), ki vključeval ukrepe državne pomoči z dokapitalizacijo in prenosom dela nedosnih terjatev na DUTB) ter ga je potrjevala Medresorska komisija. Slednja je lahko tudi zahtevala spremembe. Nato ga je obravnavala vlada RS, dokončno odobritev in potrditev seznama ter prenosnih vrednosti pa je izvršila Evropska komisija. Osemčlansko Medresorsko komisijo je skladno z zakonom o ukrepih za krepitev stabilnosti bank ustanovila in imenovala vlada, sestavljali so jo: en predstavnik Kabineta predsednika vlade, en predstavnik gospodarskega ministrstva, trije predstavniki finančnega ministrstva in trije predstavniki Banke Slovenije.

 

4. Kako je potekalo vrednotenje terjatev za prenos in kakšna je bila vloga Banke Slovenije?

Banka Slovenije ni določila prenosnih vrednosti. Končno prenosno vrednost je v skladu z 19. členom Uredbe o izvajanju ukrepov za krepitev stabilnosti bank, kot še dopusten obseg državne pomoči, določila Evropska komisija – DG Comp kot pristojna za področje državnih pomoči. 
O tem, kdo je določal prenosne vrednosti in kako, piše tudi na spletni strani DUTB na povezavi: http://www.dutb.eu/si/zgodovina.aspx

Ker Računsko sodišče v revizijskem poročilu na 77. strani navaja – citat: "Iz 68. točke sklepa Evropske komisije sicer izhaja, da je vrednost ob prenosu določila Banka Slovenije v skladu z metodologijo, določeno z ZUKSB. Metodologija temelji na oceni neto sedanje vrednosti prihodnjih denarnih tokov." – konec citata – ponovno poudarjamo, da Banka Slovenije ni določila prenosnih vrednosti. 

Omenjeno 68. točko je namreč potrebno nujno brati z 71. točko odločbe Evropske komisije za odobritev državne pomoči, ki pravi - citat – Slovenija je zagotovila, da bo prenosna vrednost sredstev, prenesenih na DUTB, enaka ali manjša njihovi dolgoročni ekonomski vrednosti (REV), ki je določena s strani strokovnjakov Komisije v skladu z pravili državnih pomoči. 
Po našem vedenjuje le to določil zunanji izvajalec Komisije – EY London.

Prav tako, kot je ob prvi obravnavi poročila Računskega sodišča v DZ opozorilo tudi finančno ministrstvo, je v odločbi Evropske Komisije o državni pomoči NLB tudi v 89. točki jasno navedeno, da so strokovnjaki Evropske komisije neodvisno določili tako tržno vrednost tveganih postavk, kot tudi njihovo dolgoročno ekonomsko vrednost, pri čemer bo slednja uporabljena kot prenosna vrednost tveganih postavk. Evropska komisija v odločbi poda splošni opis svoje metodologije. Opis je podan v točkah 109 do 114.

Ponovno torej poudarjamo, da Banka Slovenije vpliva na določanje prenosne vrednosti ni imela. Končno prenosno vrednost je v skladu z 19. členom Uredbe o izvajanju ukrepov za krepitev stabilnosti bank, ki jo je sprejela vlada RS, določila Evropska komisija – DG Comp kot pristojna za področje državnih pomoči.

V Banki Sloveniji bi dodatno opozorili še na dejstvo, da zaradi kompleksnosti in medsebojne povezanosti prenosa terjatev treh bank na DUTB, iz revizije Računskega sodišča zgolj ene banke ne izhaja celostna slika in se pojavljajo dileme, ki jih sicer ob celostnem pregledu postopkov ne bi bilo.

 

5. Poleg navedenih pojasnil, je Banka Slovenije na podlagi omenjenega Poročila Računskega sodišča, ki obravnava uspešnost upravljanja z nedonosnimi terjatvami in upravljanja s pogodbami v NLB v obdobju od začetka leta 2013 do 2. 9. 2016, v DZ podala - in ponavlja - tudi naslednjih pet ugotovitev:

• da je Računsko sodišče pri načinu pregleda in oceni stanja v veliki meri sledilo zahtevam in dokumentom Banke Slovenije;
• da so številni izvedeni ukrepi in aktivnosti banke neposredno povezani z zahtevami Banke Slovenije (priprava Strategije NPL, operativni načrti zniževanja NPL, razvoj sistema zgodnjih opozoril za povečano kreditno tveganje - EWS in oblikovanje posebnih organizacijskih enot);
• da je Banka Slovenije v okviru nadzornih aktivnosti pogosto opredelila enake oziroma podobne pomanjkljivosti kot Računsko sodišče in v komunikaciji z banko zahtevala aktivnosti za njihovo odpravo (na primer poročanje nadzornemu svetu);
• da dosedanje smernice Banke Slovenije za upravljanje NPL in sedaj tudi ECB Smernice za upravljanje NPL ustrezno naslavljajo odprta vprašanja in zahteve iz priporočil Računskega sodišča. Še več: Smernice ECB za področje NPL, pri pripravi katerih je sodelovala Banka Slovenije, zahtevajo od sistemsko pomembnih bank – torej tudi od NLB - še več dodatnih ukrepov, na primer na področju vrednotenja zavarovanj, oceno morebitnih kapitalskih zahtev zaradi ukrepov zniževanja obsega NPL, poročanje o napredku pri upravljanju NPL. 
• in petič; da Revizijsko poročilo Računskega sodišča vsebuje priporočila, povezana z nabavnim procesom v NLB (predvsem storitve, tudi izbira dobavitelja/izvajalca), ki so smiselno izhodišče pri izvajanju nadzora, saj izboljšujejo kontrolno okolje operativnega tveganja.