Plačilni instrumenti in plačilni nalogi
Denarna sredstva (bankovci, kovanci, knjižni in elektronski denar) se v plačilnem prometu prenašajo bodisi v obliki gotovine bodisi v obliki negotovinskih prenosov denarnih sredstev. Gotovinska plačila so povezana predvsem z manjšimi zneski pri vsakodnevnih nakupih fizičnih oseb. Negotovinski prenosi denarnih sredstev pa imajo vedno večjo vlogo, saj zagotavljajo enostaven, varen, zanesljiv, hiter in poceni prenos ter razpolaganje s sredstvi pri ponudnikih plačilnih storitev. Ti omogočajo negotovinske prenose denarnih sredstev na podlagi uporabe plačilnih instrumentov. Pojem plačilnega instrumenta je opredeljen v Zakonu o plačilnih storitvah, storitvah izdajanja elektronskega denarja in plačilnih sistemih.
Vrste plačilnih instrumentov
Poznamo papirne in elektronske plačilne instrumente. Slednji uporabniku omogočajo (oddaljeni) dostop do sredstev na njegovem računu z uporabo elektronske naprave in/ali elektronskih komunikacijskih poti. Papirni plačilni instrumenti pa so tisti, pri katerih je nalog za plačilo predložen ponudniku plačilnih storitev v papirni obliki. To so predvsem kreditna plačila, ki temeljijo na uporabi papirnega plačilnega naloga, ter ček in direktna obremenitev, kadar za njuno izvedbo niso uporabljeni elektronski zapis oziroma elektronske komunikacijske poti. Med elektronske plačilne instrumente uvrščamo kreditno plačilo, ki temelji na uporabi elektronskega plačilnega naloga, plačilne kartice, kot tudi direktno obremenitev, kadar so za izvedbo plačila uporabljene elektronske komunikacijske poti.
Plačilne instrumente razvrščamo tudi glede na kriterij iniciatorja plačila. Kreditni plačilni instrumenti so tisti, ki jih odredi plačnik (običajno dolžnik) v breme svojega računa ali položene gotovine. Sem uvrščamo kreditna plačila, ki jih ponudniki plačilnih storitev izvršijo na podlagi predloženih papirnih ali elektronskih kreditnih plačilnih nalogov. Debetni plačilni instrumenti pa so tisti, ki jih odredi prejemnik plačila (upnik) v breme plačnikovega računa, na podlagi pooblastila, ki ga predhodno prejme od plačnika (dolžnika). Pri debetnih plačilnih instrumentih prihaja iniciativa za izvedbo plačila z upnikove strani. Med debetne plačilne instrumente uvrščamo direktno obremenitev in ček.
Plačilni instrument so tudi plačilne kartice, ki jih imetniki lahko uporabljajo za dvig gotovine na bankomatu, za plačilo na POS terminalu ali preko spleta. Plačilna kartica ima vgrajen elektronski nosilec podatkov, ki uporabniku omogoča plačevanje na POS terminalu v breme sredstev na njegovem transakcijskem računu, ob pogoju, da uporabnik pozna enolično identifikacijsko kodo (PIN) oziroma se s podpisom izkaže kot upravičeni imetnik plačilne kartice. Uporaba t. i. brezstičnih plačilnih kartic za plačevanje do določenega zneska načeloma ni pogojena z vnosom PIN.
Glede na način poravnave obveznosti ločujemo med debetnimi in kreditnimi plačilnimi karticami. Debetna plačilna kartica imetniku omogoča opravljanje plačil tako, da izdajatelj kartice ob vsaki uporabi takoj obremeni njegov transakcijski račun za znesek opravljenih plačil, kreditna plačilna kartica pa omogoča nakupe ali dvige gotovine do vnaprej dogovorjene zgornje meje odobrenega posojila. Poznamo posojilne kreditne kartice, kjer imetnik tovrstne kartice poravna obveznosti delno na koncu obračunskega obdobja, pri čemer banke izdajateljice kartice zaračunavajo obresti na neporavnane vsote, in kartice z odloženim plačilom, kjer imetnik poravna obveznosti v celoti na koncu obračunskega obdobja. Po kriteriju izdajatelja delimo plačilne kartice na tiste, ki jih izdajajo banke in hranilnice, tiste, ki jih izdajajo večja trgovska podjetja, in tiste, ki jih izdajajo družbe, katerih izključna dejavnost je izdajanje plačilnih kartic.