Projekt Digitalni evro

Digitalizacija je v zadnjih letih močno posegla v naša življenja, ob tem pa je velike spremembe prinesla tudi na področje finančnih storitev. Področje plačevanja je eno tistih področij, ki se s pojavom in razpoložljivostjo novih tehnologij izjemno hitro razvijajo. To narekujejo tudi potrebe in pričakovanja uporabnikov, ki gotovino pri plačevanju postopno zamenjujejo z digitalnimi plačilnimi instrumenti. Na razvoj, ki ga prinaša digitalizacija, se aktivno odzivamo tudi centralne banke Evrosistema, ki ob spodbujanju finančnega sektorja k razvoju varnih in učinkovitih plačilnih rešitev zagotavljamo tudi razvoj lastnih sistemov in rešitev. Tako v okviru projekta Digitalni evro preučujemo možnost izdaje centralnobančne digitalne valute – digitalnega evra, ki bi potrošnikom in podjetjem omogočil digitalni dobi prilagojeno priročno plačevanje na varen, hiter in stroškovno učinkovit način.

Razlogi za izdajo digitalnega evra

Poleg podpore digitalizaciji je razlogov, ki bi upravičili izdajo digitalnega evra, več. V primeru, da bi se potreba po gotovini v evroobmočju izrazito zmanjšala, bi to pomenilo premik k uporabi (zasebnih) digitalnih rešitev za plačevanje. Digitalni evro pa bi lahko predstavljal dodatno in – zaradi dejstva, da bi ga izdala institucija, terjatve do katere so netvegane – varnejšo obliko plačevanja. Ob tem ne bi zamenjal gotovine, ki je enakovredna terjatev do centralne banke, temveč bi bil izdan kot njen komplement in omogočal uporabo v digitalnem svetu.

Digitalni evro bi lahko naslavljal tudi vse večjo popularnost kriptosredstev in stabilnih kovancev ter hiter razvoj centralnobančnih digitalnih valut tujih držav, ki bi lahko v prihodnosti v evroobmočju postali resna alternativa pri vsakodnevnem plačevanju. V takšnih okoliščinah bi evropska centralnobančna digitalna valuta omogočila ohraniti evropsko finančno suverenost in stabilnost. Dodatno bi digitalni evro centralnim bankam lahko tudi olajšal transmisijo denarne politike, saj bi, na primer, prek obrestne mere digitalnega evra lahko Evrosistem neposredno vplival na potrošnjo in investicije nefinančnega sektorja.

Ob tem je možnost izdaje lastne centralnobančne digitalne valute za Evrosistem pomembna tudi zaradi ohranjanja mednarodne vloge evra, sploh v primeru, da bi dostop do digitalnega evra bil omogočen tudi prebivalcem zunaj evroobmočja. Nenazadnje pa bi digitalni evro, ki bi temeljil na učinkovitih in okolju prijaznih tehnologijah, lahko zmanjšal ogljični odtis evropskih plačilnih sistemov.

Poleg omenjenih razlogov pa digitalni evro predstavlja dobro priložnost za poglobitev sodelovanja med centralnimi bankami in zasebnim sektorjem ter razvoj plačilnih storitev nasploh, saj bi lahko njegova izdaja še dodatno spodbudila inovacije na področju plačil malih vrednosti.

Potek projekta

V Evrosistemu smo z analizo centralnobančnih digitalnih valut pričeli v letu 2017, od takrat pa se aktivnosti na tem področju stopnjujejo. ECB je po objavi Poročila o digitalnem evru v letu 2020 izvedla javni posvet s strokovno in splošno javnostjo glede pričakovanih lastnosti in funkcionalnosti digitalnega evra. Julija 2021 je Svet ECB potrdil pričetek dvoletne raziskovalne faze projekta Digitalni evro. Ta se je pričela oktobra 2021, namenjena pa je preučitvi možnosti izdaje digitalnega evra, ob čemer želimo odgovoriti na ključna vprašanja, kot so: kako bi digitalni evro izgledal, čemu bi bil namenjen in kdaj bi lahko bil na voljo. Na podlagi zaključkov raziskovalne faze bo predvidoma v letu 2023 sprejeta odločitev, ali bomo projekt nadaljevali z izvedbeno fazo. V primeru, da bomo po uspešnem zaključku izvedbene faze sprejeli tudi odločitev o izdaji digitalnega evra, bi ta lahko bil uporabnikom na voljo najprej konec leta 2025 oziroma v začetku leta 2026.

Ključna odprta vprašanja v obravnavi

Cilj raziskovalne faze projekta Digitalni evro je podati odgovore na temeljna vprašanja, povezana z obliko in možnostmi distribucije digitalnega evra.

Eno od ključnih odprtih vprašanj je povezano z načinom dostopa končnih uporabnikov do digitalnega evra. Trenutno sta v obravnavi dve možnosti – direktni in posredniški model. Pri direktnem bi končni uporabniki do digitalnega evra dostopali neposredno prek centralne banke, pri posredniškem pa bi za distribucijo digitalnega evra skrbeli nadzorovani finančni posredniki (npr. banke). Digitalni evro bi lahko temeljil na računih ali pa bi njegova uporaba temeljila na principu prinosniškega instrumenta (digitalni evro, ki bi temeljil na žetonih). Prinosniški digitalni evro, ki bi temeljil, na primer, na tehnologiji razpršene evidence (DLT), bi lahko omogočil tudi nove funkcionalnosti, ki jih je z obstoječimi tehnologijami težje zagotoviti – na primer programabilnost denarja.

Odgovoriti bo treba tudi, ali bo digitalni evro omogočal plačila brez internetne povezave, ter poiskati ustrezno ravnovesje med zasebnostjo in spoštovanjem regulatornih zahtev, ki izhajajo iz zakonodaje s področja preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma. Nadalje se bo treba odločiti, ali ter kako bi bil digitalni evro obrestovan. Prav tako pa bo treba najti tudi odgovor, prek katerih naprav (mobilni telefoni, kartice, pametne ure …) bi bil na voljo končnim uporabnikom, da ne bi povečal finančne izključenosti.

Vsi odgovori, pridobljeni v okviru raziskovalne faze, bodo pomembno vodilo v izvedbeni fazi, če se Evrosistem v letu 2023 zanjo dejansko odloči.