SEPA

Od uvedbe evrskih bankovcev in kovancev 1. januarja 2002 lahko državljani znotraj celotnega evroobmočja plačujejo v gotovini enako enostavno, kot prej z nacionalno gotovino doma. Ob tem pa je trg plačilnih storitev v Evropski uniji zaradi različnih praks, standardov in pravnih okvirov ostal razdrobljen. Zato je Evropska komisija posegla z Uredbo o čezmejnih plačilih v evrih, ki je zahtevala izenačenje nadomestil pri posameznem ponudniku plačilnih storitev za čezmejna plačila in tista v državi, in spodbudila oblikovanje enotnega območja plačil v evrih (angl. Single Euro Payments Area; SEPA).

Projekt vzpostavitve SEPA je z Uredbo o uvajanju tehničnih zahtev za kreditne prenose in direktne obremenitve v eurih in Uredbo v zvezi s prehodom na kreditne prenose in direktne bremenitve po vsej Uniji, ki določata obvezen zaključek migracije kreditnih plačil in direktnih obremenitev v evrih, dobil končne okvire. Tako v praksi SEPA z uvedbo harmoniziranih osnovnih plačilnih instrumentov in enotnih standardov za negotovinska plačila od leta 2014 omogoča uporabo enega samega računa in enega samega niza plačilnih instrumentov za kreditna plačila in direktne obremenitve. V okolju SEPA imajo uporabniki plačilnih storitev možnost izbrati ponudnika plačilnih storitev z najprivlačnejšo ponudbo, ne glede na državo izvora. Ponudniki plačilnih storitev pa imajo možnost poslovanja pod enakimi pogoji, saj so odpravljene pravne, poslovne in tehnične ovire, ki so prej ločevale nacionalne trge.

O SEPA in prednostih, ki jih prinaša tako ponudnikom kot uporabnikom plačilnih storitev pri plačevanju, je Evropska centralna banka pripravila video s slovenskimi podnapisi.