Poročilo o finančni stabilnosti, junij 2018

Ugodno makroekonomsko okolje, z visoko gospodarsko rastjo in pozitivnimi obeti za prihodnost, je v letu 2017 in v začetku leta 2018 prispevalo k nadaljevanju ugodnih trendov v bančnem sistemu. Najpomembnejša tveganja v bančnem in finančnem sistemu se v zadnjih pol leta niso spremenila. V bankah se kljub doseganju dobička ohranja srednja raven dohodkovnega tveganja. Ob relativno ugodnih gospodarskih gibanjih pa se banke soočajo z zelo neenakomernim oživljanjem posojilne aktivnosti, tako glede na sektor – razlika v rasti posojil podjetjem in gospodinjstvom – kot glede na vrsto kreditiranja – razlika v rasti potrošniških in stanovanjskih posojil – ter načina obrestovanja posojil. Rast posojil nebančnemu sektorju se je začela odražati na višjih obrestnih prihodkih, čeprav je vzdržnost nadaljnje rasti kreditiranja podjetij še negotova. Stabilna in enakomerna rast posojil je ključna za bolj stabilno dobičkonosnost bank v prihodnje. Ugodna rast posojil gospodinjstvom pozitivno vpliva na izboljšanje povprečne kakovosti kreditnega portfelja bank, vendar hkrati lahko poveča kreditno tveganje v primeru zniževanja kreditnih standardov, zlasti na področju potrošniških posojil. V portfelju bank ostaja relativno visok obseg nedonosnih terjatev iz preteklosti, ki še naprej bremenijo povprečno donosnost bančnih naložb in zahteva od bank njihovo nadaljnje aktivno razreševanje. Visoka rast cen na nepremičninskem trgu predstavlja potencial za porast cikličnih tveganj, predvsem z vidika preusmerjanja akumuliranih prihrankov in investicij na ta segment naložb.

Zadolženost podjetij, ki se je pred krizo močno povečala ter oslabila sposobnost odplačevanja dolga in s tem vnesla nestabilnost v bančni sistem, se je v zadnjem desetletju močno zmanjšala, vendar se proces razdolževanja v manjši meri še vedno nadaljuje. Ob koncu leta 2017 je bil obseg dolga podjetij enak obsegu kapitala in s tem na sprejemljivi ravni. Na ta način se je podjetjem izboljšala kreditna sposobnost oziroma sposobnost odplačevanja dolga ter odpornost na zvišanje obrestnih mer. V zadnjih letih so podjetja izboljšala strukturo financiranja predvsem s povečanjem kapitala in manj z odplačili dolga, kar je dobra osnova za nadaljnjo rast podjetij. Pogoji in možnosti zadolževanja podjetij pri bankah so se glede na pretekla leta pomembno izboljšali. V letu 2017 je bila rast bančnih posojil podjetjem po več letih upadanja ponovno pozitivna. Vendar trenutno investicije podjetij temeljijo predvsem na financiranju z lastnimi sredstvi podjetij. Odgovor na vprašanje, v kakšni meri bodo bančna posojila prispevala k investicijam podjetij v bližnji prihodnosti, je še negotov, a se naj bi po podatkih iz anket povpraševanje podjetij po bančnih posojilih v prihodnje povečalo. Čeprav je zadolženost podjetij na sprejemljivi ravni, je za uspešno uravnavanje sistemskih tveganj pomembno, da podjetja skrbijo za vzdržnost dolga tudi v bodoče.

Sistemsko tveganje za bančni sistem, ki izhaja iz sektorja gospodinjstev ostaja nizko. Zadolženost gospodinjstev izražena kot odstotek dolga v BDP je bila lani za več kot polovico nižja od povprečja evroobmočja. Vendar se ob tem od druge polovice leta 2016 hitro povečuje izpostavljenost bank na segmentu potrošniških posojil, predvsem daljših ročnosti nad 10 let in brez zavarovanj, odobrenih z enostavnejšimi postopki in nepopolnim evidentiranjem namena. Obseg potrošniških posojil je glede na celotno izpostavljenost bank sicer majhen, a se lahko z nadaljnjim povečanjem deleža teh posojil sistemska tveganja za bančni sistem povečajo. V primeru poslabšanja makroekonomskega okolja in finančnega položaja gospodinjstev relativno višje obrestne mere morda ne bodo zadoščale za kritje izgub, povezanih z nedonosnimi posojili. Pomembno je, da tveganja, ki lahko izvirajo iz povečevanja teh posojil, banke skrbno spremljajo in upravljajo.

Rast cen stanovanjskih nepremičnin je bila v letu 2017 najvišja po nastanku krize in ena izmed najvišjih v evroobmočju. Hkrati visoko število transakcij s stanovanjskimi nepremičninami, ki se je izenačilo s pred kriznim obdobjem, potrjuje visoko povpraševanje na nepremičninskem trgu. Vendar v zadnjih letih rast stanovanjskih posojil ni sledila visoki rasti transakcij na trgu nepremičnin. Rast stanovanjskih posojil prebivalstvu je bila v letu 2017 stabilna in zmerna pri 5-odstotkih, v prvem četrtletju 2018 se je znižala na 4%. To nakazuje, da rast stanovanjskih posojil trenutno ne spodbuja rasti cen nepremičnin oziroma ne spodbuja neravnovesij na nepremičninskem trgu. Pomeni tudi, da nakup nepremičnin gospodinjstva ne izvedejo le z bančnimi posojili.

Ob povečanju povpraševanja in pričakovanjih nadaljnje rasti cen se povečujejo investicije v stanovanjske stavbe. Trenutni razkorak med ponudbo in povpraševanjem na trgu nepremičnin predstavlja pritisk na nadaljnjo rast cen, kar lahko vpliva tudi na kratkoročna nihanja v cenah stanovanjskih nepremičnin. Kazalniki precenjenosti oziroma podcenjenosti cen nepremičnin nakazujejo na zaostajanje cen stanovanjskih nepremičnin za predkrizno ravnjo, vendar se ta zmanjšuje. V primeru izrazitega cenovnega obrata na trgu nepremičnin bi se tveganja za bančni sistem povečala, vendar so banke manj ranljive kot ob zadnji finančni krizi.

Bančni sistem je v primerjavi z razmerami pred krizo manj občutljiv na tveganja, ki izhajajo iz cikličnih gibanj in neravnovesij na nepremičninskem trgu zaradi manjše izpostavljenosti bank gradbenemu sektorju, višjega razpoložljivega dohodka gospodinjstev ter predvsem zato, ker so kreditni standardi za stanovanjska posojila na višji ravni kot ob izbruhu zadnje finančne krize ter ostajajo na ravni bančnega sistema stabilni. K nizki ranljivosti bank na morebitna tveganja prispevajo tudi strukturne značilnosti slovenskega trga nepremičnin, kot so nizka zadolženost gospodinjstev, visok delež lastniških stanovanjskih nepremičnin in najnižji delež lastnikov stanovanj s hipoteko v evroobmočju. Priporočljivo je, da banke še naprej ohranjajo dosežene kreditne standarde pri stanovanjskih posojilih, kljub povečanemu optimizmu na trgu. Makrobonitetno priporočilo, ki vsebuje priporočeno najvišjo vrednost razmerja med zneskom stanovanjskega posojila in vrednostjo nepremičnine, s katero je posojilo zavarovano (LTV), in priporočeno najvišjo vrednost razmerja med letnimi stroški servisiranja dolga in letnim dohodkom posojilojemalca ob sklenitvi kreditne pogodbe (DSTI) je bilo sprejeto v času stabilne rasti cen nepremičnin ob koncu leta 2016 z namenom omejitve prenosa tveganj z nepremičninskega trga na bančni sektor oziroma posojilojemalce. Kazalnika LTV in DSTI za nova posojila sta bila v letu 2017 v povprečju stabilna. Vendar stabilnost razmerja LTV v razmerah naraščajočih cen nepremičnin, ne pomeni nujno nespremenjenega tveganja. Nadaljnja analiza omenjenih tveganj bo podlaga za odločitev o morebitni spremembi makrobonitetnega priporočila.

Kljub trenutno zelo solidni dobičkonosnosti bank dohodkovno tveganje bank v pogojih nizkih obrestnih mer ostaja na srednji ravni. Dobiček bank je bil v zadnjih treh letih pozitiven, vendar je v letu 2017 in v prvem četrtletju 2018 rast dobička med drugim temeljila tudi na sproščanju oslabitev in rezervacij. Neto obrestni prihodki bank se še vedno zmanjšujejo, čeprav se je v letu 2017 in v prvem četrtletju 2018 zmanjševanje upočasnilo. Na prehodu v leto 2018 se ugodni učinki povečane posojilne aktivnosti bank odražajo v pozitivni rasti obrestnih prihodkov od posojil. V prihodnje bo dohodkovni položaj bank vse bolj odvisen od rasti obrestnih prihodkov, kar lahko banke dosežejo le z večjo posojilno aktivnostjo, ki mora biti vzdržna in preudarna. Banke so lahko ob kombinaciji več spremenjenih dejavnikov, tj. postopnem izzvenevanju ugodnih učinkov iz sproščanja oslabitev, nezadostnem kreditiranju in stroškovnih pritiskih, že v srednjeročnem obdobju izpostavljene dohodkovno bolj neugodnim gibanjem.

Banke si že več let prizadevajo za izboljšanje kakovosti kreditnega portfelja z zmanjševanjem bremena nedonosnih izpostavljenosti (NPE). Delež NPE v celotni izpostavljenosti bank se je do marca 2018 znižal na 5,4% oziroma na 2,3 mrd EUR. Kar dve tretjini vseh NPE še vedno ostaja v portfelju izpostavljenosti do podjetij, predvsem v portfelju majhnih in srednje velikih podjetij. Pri tem v strukturi NPE do podjetij predstavljajo terjatve v zamudi nad 90 dni manjši del, večji del pa predstavljajo restrukturirane terjatve ali druge terjatve z manjšo verjetnostjo plačila. Ob tem je pokritost celotnih NPE z oslabitvami in kapitalom ostala visoka. Raven regulatornega kapitala je bila marca 2018 skoraj štirikrat višja od obsega NPE ob upoštevanju že oblikovanih oslabitev zanje. Ravni pokritosti so se po bankah razlikovale, s tem pa so se razlikovale tudi zmožnosti bank za nadaljnje zniževanje NPE, še posebej glede odprodaje ali odpisov nedonosnih terjatev, ki lahko vplivajo na raven razpoložljivega kapitala. Banke so hkrati z aktivnim pristopom k reševanju NPE izboljšale tudi spremljanje kreditnih tveganj s sistemom zgodnjega opozarjanja za odkrivanje povečanega kreditnega tveganja.

Tveganje financiranja bank je ostalo zmerno zaradi ugodnega likvidnostnega položaja bank in visokega deleža sekundarne likvidnosti. Visok delež likvidnih sredstev med aktivi zmanjšuje občutljivost bank na negativne učinke, ki lahko izhajajo iz naraščajočega neskladja v ročnosti med aktivo in pasivo. Lani je povečanje vlog nebančnega sektorja močno preseglo povečanje posojil nebančnemu sektorju. Temu se bo v letošnjem letu pridružil še večji obseg sproščenih sredstev iz naložb v vrednostne papirje, kar bi lahko banke spodbudilo k dodatnemu s sistemskega vidika nezaželenemu sproščanju kreditnih standardov.

Kapitalski položaj bančnega sistema je lani ostal primeren. Kapitalska ustreznost bančnega sistema se je zaradi naraščanja kapitalskih zahtev zmanjšala. Ob nadaljnji kreditni rasti in s tem rasti kapitalskih zahtev bi se lahko zniževanje kapitalske ustreznosti nadaljevalo, v kolikor banke ne bodo ustrezno prilagodile obsega kapitala z dokapitalizacijami ali zadržanimi dobički.

V splošnem lahko ocenimo, da je raven tveganosti v bančnem sektorju relativno nizka oziroma primerljiva z ravnijo tveganj ob prejšnji objavi Poročila o finančni stabilnosti z možnostjo povečanja na nekaterih segmentih. Hkrati ugotavljamo, da je bančni sistem trenutno bolj odporen na posledice morebitne realizacije sistemskih tveganj kot je bil v zadnji finančni krizi.

Poročilo o finančni stabilnosti, junij 2018